Umetnost je lahko, če pravilno uporabljena, odličen pripomoček za delo s travmo in nezavednimi vsebinami. Kot je Jung dokazal že z uporabo tehnike aktivne imaginacije nam lahko ukvarjanje z umetnostjo omogoči dostop do nezavednih vsebin, ki so včasih skrite za kompleksi ali travmami. Aktivno ustvarjanje nam omogoča tudi boljši stik z lastnimi, nezavednimi vsebinami in je lahko tudi orodje za povezovanje s samim seboj in odkrivanje arhetipskih vsebin.
Jung je trdil, da je aktivna imaginacija nadaljevanje Freudove ideje prostih asociacij. Kot dobro vemo je ta revolucionarna tehnika v začetku 20. stoletja v umetnost vnesla velik nemir in s tem producirala veliko številko novih umetniških smeri, med najbolj znanimi je verjetno nadrealizem Andrea Bretona.
Danes moderni Jungovski art terapevti aktivno imaginacijo uporabljajo kot način dostopanja do notranje modrosti. Na nek način je to dialog z lastnim nezavednim. Jung je tehniko razvil v času pisanja Rdeče knjige, ko se je procesu samoraziskovanja dobesedno prepustil in predal.
Tudi v drugih modalitetah se uporabljajo različice Jungovskega modela, predvsem je prisoten dialog s podobo, prosta asociacija na umetniško delo, zapisovanje občutkov ob ustvarjanju ali povezave s sanjami, možna pa je tudi uporaba besede, pesmi, oziroma zgodbe. Namesto tega se za izražanje občutkov lahko uporabi tudi gibanje ali igranje inštrumentov.
Vsa dela/iznajdbe človeka izvirajo iz ustvarjalne domišljije. Kakšno pravico imamo potem ne ceniti domišljijo?”