
Jungovska psihoanaliza je znana tudi kot analitična psihologija in je oblika psihoterapije, ki jo je razvil švicarski psihiater in psihoterapevt Carl Gustav Jung.
Cilj psihoterapije je pomagati klientu do boljšega razumevanja samega sebe, odpravljanje blokad je ponavadi povezano s predelovanjem kompleksov v našem osebnem nezavednem. Posledica terapije je boljši pretok življenjske energije v telesu in večja povezanost s samim seboj. Proces je povezan z Jungovo idejo individuacije in s tem, da postanemo “to, kar v resnici smo”. Individuacija se dogaja celo življenje in se ne konča s prenehanjem terapevtskega dela.
Jungovska psihoanaliza za razreševanje problemov uporablja govorico nezavednega, predvsem sanje in simbole. Sporočila se lahko kažejo tudi v obliki sinhronicitetnih dogodkov, v obliki podob (fotografije, slike, pesmi, zgodbe …) ali z uporabo aktivne imaginacije (posebne tehnike, kjer domišljijo uporabimo v terapevtski namen).
Pomemben del psihoanalitičnega terapevtskega procesa je tudi odnos, ki se vzpostavi med terapevtom in klientom in ki omogoča, da preko pogovora klient razrešuje trenja in blokade v lastni psihi. Zaupanje je osnova in začetek vsakega terapevtskega dela.