Alma Maksimiljana Karlin je bila rojena 12. oktobra 1889 v Celju proti pol deseti zvečer. Njen oče je bil Jakob Karlin, upokojeni major avstro-ogrske armade, ob Alminem rojstvu star šestdeset let, mati Vilibalda Karlin (rojena Miheljak) pa je bila hči slovenskega notarja v Celju in je Almo rodila stara oseminštirideset let. Oba starša sta bila torej že krepko v letih in Alma je to dejstvo vedno krivila za svoje bridko in samotno otroštvo ob starejših ljudeh, ki niso razumeli potrebe po razigranosti otroške duše.
Alma se je rodila na pol paralizirana in z nepravilno vpetimi očmi ter preveliko glavo. Zdravniki ji zato niso napovedovali dolgega življenja. Deklica se je kljub vsemu normalno razvila, njen značaj pa se je izkazal kot močen in trmast. Telesne hibe so s časom postale Almino največje »notranje bogastvo«.[1] S tem pa se nikakor ni mogla sprijazniti njena mati, lepa in mladostna učiteljica Vilibalda. Tudi Alma sama je potrebovala veliko časa, da je ugotovila, da so njeni talenti drugačni in da zgolj fizična lepota ne pomeni nujno notranje. A mamino nesprejemanje je v njej za vedno pustilo globoko rano.[2]
Vse kaže, da Alma ne z Vilibaldo ne z ožjimi sorodniki ni uspela vzpostaviti pristnega in ljubečega občutka družinske pripadnosti. Svoje otroštvo tako opisuje kot zelo samotno in nesrečno. Odnos z mamo je bil zapleten, saj je bila Vilibalda sicer odlična učiteljica, vendar stroga mati, ki je od Alme zahtevala nenehno učenje in stanu primerno obnašanje. Oče Jakob je bil njeno popolno nasprotje in je Almo vzgajal neprimerno bolj živahno in sproščeno. Želel jo je okrepiti tako telesno kot duševno, zato je z njo ravnal bolj kot z dečkom, bodočim vojakom (tudi sicer si je bolj želel sina kot pa hčere). Dejstvo je, da sta si bila z očetom po značaju bolj podobna, oba sta čutila tudi močno potrebo po individualnosti,[3] v Almi pa je taka vzgoja kasneje ustvarila značaj, ki je bil sposoben premagovati najbolj nemogoče ovire. “Je torej čudno, da sem si že zelo zgodaj pripravila lastno življenjsko pot in lastno življenjsko modrost, ker sem si rekla, da odrasli dejansko sami tavajo v temi? O marsičem sem morala v teku let spremeniti svoje mišljenje, a to, da sem neustrašno razmišljala s svojo glavo, hodila svojo pot in svobodno delovala – to mi je ostalo.”[4]
Po očetovi smrti se je zaprla vase in začela sanjariti, pisati in brati. Spet so v ospredje prišle njene telesne hibe, zato je zamudila prva leta šolanja, ker jo je mati silila na zahtevna in boleča zdravljenja hrbtenice najprej v Gradec, nato pa v Ljubljano. Na terapijah si je čas krajšala z učenjem jezikov. Tako se je že zelo zgodaj lotila francoskega in latinskega jezika, učenje pa je bilo vedno podprto še z raziskovanjem in potovanji, kar je kmalu preraslo v njeno ljubezen.[5] Zanimivo je tudi, da je izhajala iz sicer slovenske družine, kjer so med seboj govorili nemško, zato so jim kasneje vedno očitali, da so nemškutarji. Razlog pronemške pripadnosti gre verjetno iskati v tem, da je bila Almina mati učiteljica in da ji je poučevanje nemškega jezika omogočalo neodvisnost, kar je bilo za ženske takrat precejšnja redkost. Almin oče je kot upokojeni oficir menil, da »avstrijski oficir nima narodnosti! Njegovo življenje pripada cesarju in domovini«[6], in v tem duhu tudi Alma nikoli ni bila nacionalistka. Nikoli pa ni bila zares niti Nemka, Jugoslovanka ali Slovenka, zato se je kasneje imenovala za državljanko sveta.
Z ljubeznijo do jezikov je Alma razvijala tudi ljubezen do potovanj.[7] Ta strast se je v njej razvijala postopoma. V letih mladostniškega trpljenja ji je polnoletnost pomenila predvsem svobodo, da se izvije izpod materine tiranije. Po končanih državnih izpitih iz francoščine in angleščine se je tako leta 1908 odločila poiskati službo v Londonu in se namenila na »prostovoljno izgnanstvo v svet«.[8] Za osebo brez ognja v astrološki mandali je to še posebej zanimivo, saj kaže, da jo je individuacija usmerjala proti intuitivnemu izpolnjevanju sebe.
Angleški značaj ji je bil pisan na dušo. Najprej je dobila službo kot tajnica, nato pa počasi napredovala v prevajalko in tolmačico. Ves svoj prosti čas je namenjala študiju jezikov (postala je prava poliglotka in z leti govorila šestnajst jezikov) in spoznavanju različnih kultur. London je bil v primerjavi s Celjem pravo multikulturno središče. Tam se je spoznala tudi s teozofijo, duhovnim gibanjem s konca 19. in začetka 20. stoletja. Eno izmed temeljnih načel teozofije je bilo ustvariti splošno bratstvo med ljudmi, ne glede na raso, vero, narodnost, družbeni položaj ali spol, in temu se je Alma zapisala do konca svojega življenja.
Zaradi prve svetovne vojne, in ker je bila sovražne avstro-ogrske narodnosti, je morala 1915. v izgnanstvo v nevtralne dežele, v Skandinavijo. Tu se je dokončno odločila za pisateljsko kariero. Vseeno pa je bil medvojni čas zanjo poln odrekanja, lakote in mraza. Kljub ustvarjalnemu zagonu je ob koncu vojne prišla nazaj domov v Celje, kjer je odprla uspešno jezikovno šolo. Učila je tako Nemce kot Slovence, hkrati pa v sebi že gojila željo po potovanju okoli sveta. S trdim delom si je prislužila dovolj denarja za prvi pisalni stroj in nekaj tudi za na pot. Tako je 24. novembra 1919 zapustila rojstno mesto in se podala na osemletno pot okoli sveta.[9] To je bilo za takratni čas nepojmljivo, prvič zato, ker je bila ženska, in drugič, ker je potovala sama. Kasneje je zapisala, da je bila to notranja nuja, ki je bila močnejša od nje, in da je šele s časom ugotovila, da je s tem začela pot odkrivanja same sebe. »Spoznaj samega sebe« je bilo sicer tudi eno izmed teozofskih načel. Sicer pa je bil to čas, »ko so lahko žensko razglasili za duševno bolno, jo oropali vseh državljanskih pravic in izključili iz družbe, če je bila nagnjena k nenavadnemu obnašanju: branju, pisanju, zavračanju zakona, potovanju«.[10] S tem v mislih lahko njeno odločitev občudujemo še toliko bolj.
Na potovanju se je
preživljala s poučevanjem jezikov ali raznimi pisarniškimi deli, kar je bilo za
žensko v takratnem času izjemno. Potovala je od Genove prek Gibraltarja do
Južne Amerike – Venezuele, Kolumbije in Peruja. Dalj časa je prebivala tudi v
Panami, ZDA in na Havajih. Prispela je vse do Japonske, Kitajske, Koreje,
Mandžurije, Tajvana, Avstralije, Fidžija in pacifiških otokov.Almo je na potovanjih zanimal preprosti
človek in njegovo vsakdanje življenje. Leta 1924 je na Kitajskem pisala za
dvajset časopisov: nemških, avstrijskih, angleških, japonskih in tudi
kitajskih. Kmalu po Alminem povratku domov je mati Vilibalda v visoki starosti
umrla, a še je dočakala hčerin prihod nazaj v Celje.
Kot popotnica je bila Alma tudi izvrstna opazovalka človeške narave. Opazovala
je življenje žensk v odnosu do moškega in podpirala enakopravnost med spoloma
predvsem v duhovnem smislu. To lastnost je z navdušenjem pozdravila predvsem na
Vzhodu, na Zahodu in v Južni Ameriki pa je bilo življenje ženske popolnoma
podrejeno moškemu. V času, ko je potovala po svetu, je bilo vprašanje ženske
enakopravnosti šele v povojih, v Jugoslaviji je denimo ženska dobila volilno
pravico šele leta 1945. Alma je bila v tem pogledu pionirka, saj je vprašanja
ženske emancipiranosti odpirala veliko pred časom.
Zanimivo je tudi njeno stališče do spolnosti, saj je zavračala telesni stik in si želela predvsem duhovne ljubezni.[11] Sebe je definirala kot brezspolno bitje, v človeški bližini pa je iskala predvsem globoko duhovno izpolnitev. Trdno je bila tudi prepričana, da je dober umetnik lahko le človek, ki je odvrgel svoje strasti. Življenjsko sopotnico in sestro po duši je našla leta 1932, ko se je že vrnila s potovanja okoli sveta. To je bila dvajset let mlajša švedska slikarka Thea Scheriber Gammelin, ki je bila njena goreča oboževalka. Alma je v medvojnem času predavala po Evropi in se preizkušala kot pisateljica romanov z duhovno vsebino, predvsem je v njih zaznati teozofska vprašanja. Thea jo je pri vsem podpirala, tudi kot njena tajnica in ilustratorka.
V jeziku analitične psihologije bi lahko rekli, da se je pri Almi
zaradi pomanjkanja varnega in ljubečega stika z materjo v zgodnjem
otroštvu razvil izrazito negativen materinski kompleks, s katerim ni
uspela razviti lastne seksualnosti in pozitivnih občutkov do svoje
ženstvenosti. Svojo seksualnost in eros je v luči kompleksa zatrla do te
mere, da se je počutila kot aseksualno bitje. Negativnost kompleksa se
kaže tudi v tem, da nikakor ni hotela živeti kot njena mati, da jo je to
utesnjevalo; domače se je počutila predvsem v svojem intelektu, v
učenju jezikov in na potovanjih, to pa naj bi bila prekompenzacija
kompleksa, saj je tu dejansko imela možnost obstoja izven materinega
vpliva in kontrole.[12]
Bi pa lahko Almi pripisali tudi močan arhetip očetovskega junaka in
posledično močen animus, ki ji je določal pogumna in nenavadna stališča
in rahlo ekscentrično obnašanje. Projekcija teh pričakovanj na nasprotni
spol je moške okoli nje kastrirala, tako da niso mogli izpolniti njenih
pričakovanj. Pri tem je opaziti prekomerno identifikacijo in
neprilagodljivost.[13]
Projekcija je verjetno vezana na očeta, ki je bil vojak in tudi neke
vrste heroj, vendar ga je zgodaj izgubila in so zato njene nerešene
projekcije ostale na infantilni ravni.
Zaradi približujoče se druge svetovne vojne in grožnje nacizma so njene knjige v Nemčiji postopoma prepovedali, to pa je pomenilo tudi velik izpad dohodkov, saj je bil nemški trg njen največji vir dohodka. Gestapo jo je neprestano nadziral in hoteli so jo poslati v Dachau, vendar jo je v zadnjem trenutku uspela rešiti Thea. Hišo v Celju so zaplenili, na srečo pa sta se s Theo lahko zatekli v Pečovnik pri Celju, kjer je Thea s svojo dediščino kupila majhno posest. V medvojnem času je Alma sodelovala tudi s partizani, vendar zgolj kot zunanja opazovalka in tiha podpornica, ohranjenih je celo nekaj njenih partizanskih pesmi. Preko partizanov je menda poskusila še zadnjič zbežati v Anglijo, vendar so ji medvojne komunistične oblasti prepovedale potovanje in ji s tem morda onemogočile tudi njeno zdravstveno okrevanje. Njeno zdravje je sicer vseskozi trpelo, razmere med vojno pa so jo dokončno dotolkle. Leta 1945 je preživela pljučnico in uničenje rojstne hiše v bombnem napadu. Po vojni je živela v revščini, tudi nove oblasti ji niso hotele izdati potnega lista, ki bi ji omogočil zdravljenje v tujini. Zaradi raka na prsih in tuberkuloze je umrla 15. januarja 1950. Pokopana je v Svetini, obdana s prekrasno naravo, na njenem nagrobniku pa je zapisano: »Kjer se večnost začne, vse osebno izgine.«
Prevod njene knjige Samotno popotovanje, ki je izšla leta 1929 v Nemčiji, smo v Sloveniji dobili šele leta 1969 v prevodu Mete Sever (Mladinska knjiga). Slovenci še danes ne poznamo dobro njene literarne zapuščine, čeprav se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja končno začelo prevajati njena literarna dela in zapise. Veliko je še neodkritega, tako kot ostajata neodkrita Alma sama in njen zanimivi pisateljski svet. “Zelo dolgo traja, preden uspeš v miru gledati svetlobo, ne da bi – zaslepljen od nje – zaprhutal vanjo. Dolgo traja, preden znaš uživati blišč iz varne razdalje in veš, da te ne more nič več pripraviti do prhutanja, ker razumeš, da zunanji videz vara in v jedru svetlobe zgoriš.«[14]
[1] Kiron v Raku v prvi hiši v kvadratu s Soncem, Uranom in Merkurjem v Tehtnici v 4. hiši. Kvadrat s Kironom lahko kaže na prezgodnjo smrt očeta in pa tudi na šibkejšo, ranjeno moško figuro v njenem življenju.
[2] Luna v Tehtnici v 11. hiši je vladarica njene rojstne karte, katere najnatančnejši aspekt je konjunkcija Luna–Neptun, blizu je tudi konjunkcija s Plutonom, vse skupaj pa kvadrira Saturn v Devici v 3. hiši, hiši sorojencev in bližnjih sorodnikov ter tudi komunikacije. Težko aspektirana Luna kaže tudi na težke življenjske okoliščine med obema vojnama, ko se je družba spreminjala (skupine ljudi, življenjski cilji – 11. hiša), in posledično na težave s komunikacijo in pripadnostjo v različnih sistemih (komunikacija, bližnje okolje – 3. hiša).
[3] To bi zlahka povezali s konjunkcijo Sonce–Uran v Tehtnici v 4. hiši. Iz prometejskega arhetipa sicer izhajata tudi njena revolucionarna energija ter boj za človekove pravice in enakopravnost.
[4] Karlin, Alma M. Sama: iz otroštva in mladosti, In lingua, 2010.
[5] Almin najnatančnejši aspekt v astrološki mandali je konjunkcija Luna–Neptun v Dvojčkih v 11. hiši, vladar lune pa je retrogradni Merkur v Tehtnici v 4. hiši, ki je v konjunkciji z Uranom in širši konjunkciji s Soncem. Sonce v 4. hiši mora večkrat nekam daleč stran od doma, da se lahko individuira. Almina potovanja so bila ključna tudi za razvoj njenega pisateljskega talenta (Luna je v bikvintilu z Merkurjem, kar kaže na nesporni talent). Njena potovanja so bila prave študijske ekspedicije, na katerih je skrbno raziskovala, pisala in tudi narisala vse, kar je odkrivala.
[6] Karlin, Alma M. Sama: iz otroštva in mladosti, In lingua, 2010.
[7] Jupiter v Kozorogu v 6. hiši v širši konjunkciji z južnim vozlom, tudi sovladar MC-ja. Almina rešitev iz težkih življenjskih in družinskih razmer so bila potovanja. Jupiter je tudi v trigonu s Saturnom, potovanja so bila zato vedno povezana z njenim delom (6. hiša); tudi kasneje, dokler je še lahko pisala, je v vsakodnevnem življenju veliko potovala. Dokler je lahko potovala in predavala, se je lahko borila s sistemom in družbo, katerima ni čutila pripadnosti, ko pa ji je sistem to onemogočil, ni več imela cilja.
[8] Karlin, Alma M. Sama: iz otroštva in mladosti, In lingua, 2010.
[9] Tranzitni Pluton je bil v Raku na severnem vozlu v 12. hiši, v konjunkciji s progresirano Luno in ascendentom v Raku ter v opoziciji na rojstnega Jupitra; tranzitni Saturn se je bližal IC-ju in 4. hiši.
[10] Slapšak, Svetlana. Ženske ikone 20. stoletja, Urad za žensko politiko, 2000.
[11] Sonce je v Tehtnici v 4. hiši, vladar je Venera v Devici v konjunkciji z Marsom in z IC-jem (Devica kot dvospolnik oziroma hermafrodit). Luna v aspektu z močnimi transpersonalnimi planeti nakazuje nezmožnost začutiti sebe kot žensko, hkrati pa transpersonalne energije odpirajo področja mistike in duhovnosti, ki ju je iskala v partnerstvih.
[12] Carl Jung, Archetypes of the Collective Unconscious, Pages 85–91, dostopno na spletu: https://www.reddit.com/r/raisedbynarcissists/comments/2jzqp0/mother_complexes/ (7. 8. 2018)
[13] Hans Dieckmann, Kompleksi, Hermes IPAL, 2017.
[14] Karlin, Alma M. Sama: iz otroštva in mladosti, In lingua, 2010.
Članek je bil objavljen v Jesenski Animi 2018, povezava: https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-jesen-2018/