“Sanje so nepristranski, spontani produkti nezavedne psihe, ki niso pod nadzorom volje. So produkt narave, ki nam kaže čisto resnico in nam želi povrniti držo, ki je v skladu z našo osnovno človeško naravo, takrat, ko je naša zavest preveč odmaknjena od svojih temeljev in zaide v slepo ulico.”
Carl Gustav Jung
Sanje že od nekdaj vzbujajo veliko zanimanja in radovednosti. Najstarejša sanjska knjiga izvira iz obdobja 1500 pr. n.št., najstarejše zapise sanj pa so našli v Mezopotamiji 5000 let pr.n. št. Velika večina starih civilizacij je verjela, da preko sanj komuniciramo z božjim. Za te kulture so bila značilna t. i. magično mišljenje, vraževerje in tudi politeizem. Tudi danes veliko ljudi sanje razume kot sporočila naše duše.
Asirci so verjeli, da so sanje znamenja, Babilonci pa so razlikovali med sanjami, ki so bile poslane od boga in tistimi, ki so jih povzročali demoni ali zli duhovi. Egipčani so bili prvi, ki so za čaščenje sanj začeli graditi templje, tudi sicer so verjeli v to, da se jim v sanjah prikazujejo bogovi. Njihova vera v posmrtno življenje je bila zelo močna, morda so prav zaradi te povezave verjeli, da so sanje posebna govorica, ki jim omogoča lažje življenje na tem svetu, zato so sanje začeli interpretirati.
Stari Grki so imeli spoštljiv odnos do sanj, saj so verjeli, da so sanje prinašalci sporočil, zlasti so bili pozorni na sporočila o boleznih, hkrati pa, da jim bogovi pošiljajo sporočila “v njihovo korist in poduk”. Hipokrat je menil, da duša v budnem stanju sprejema podobe, na osnovi katerih nastajajo sanjske podobe, Aristotel pa, da so sanje pokazatelj telesnega stanja posameznika. Galen je poudarjal pomen sanj za zdravljenje, Artemid pa je napisal slavno delo Interpretacija sanj.
Dandanes se s sanjami ukvarjamo predvsem psihologi in psihoanalitiki/psihoterapevti, najpogosteje psihoanalitične smeri, ki pri svojem delu uporabljamo koncept nezavednega. Pri Freudu je ta koncept povezan s premeščanjem potlačene seksualne energije, pri Jungu pa z arhetipi, kompleksi in kolektivnim nezavednim. Jung je o sanjah povedal, da z njimi naša duša (os ego-sebstvo) komunicira o svojih resničnih željah in da je analiza sanj pravzaprav rentgen trenutnega stanja, v katerem se človek takrat nahaja. Pomagajo nam na poti individuacije, ki v Jungovskem smislu pomeni postati to, kar v resnici smo.
O sanjah je Jung dejal, da: »Ne zavajajo, ne lažejo, ne izkrivljajo in ne prikrivajo … Vedno poskušajo izraziti nekaj, česar ego ne pozna in ne razume.”
Sanje se izražajo preko simbolov, simboli pa so tisti elementi, ki jih naša psiha uporabi zato, da nam preda določeno sporočilo. Marie Louise von Franz je povedala, da se nezavedno ne bi trudilo povedati nekaj, kar že vemo, zato moramo pri sanjah vedno razmišljati tako, da nam želijo povedati nekaj, kar še ne poznamo. Ko izražamo tiste dele, ki so za nas neznani, počasi prihajamo do kompenzacije in povezovanja z odcepljenimi deli psihe, v analitičnem smislu govorimo o integraciji kompleksov ter o razvijanju transcendentne funkcije, ki ta nasprotja združuje, naši psihi pa to daje več energije in opremljenosti za življenje.
Sanje nam torej omogočajo dostop do simboličnega življenja, ki se skriva v globinah naše biti. Simbolično življenje nas približuje smislu, saj preko razlage simbolov naše življenje pridobi na kvaliteti in smislu. Smisel pa je tisto, kar je tudi Jung verjel, da primanjkuje človeku moderne dobe. Naše izkušnje preko sanj pridobijo na pomenu in modrosti, v jungovskem smislu pa nam terapevtsko delo s sanjami pomaga prepoznati problematične komplekse in vzorce vedenja. V nekem smislu so “simboli neracionalni prenašalci pomena in smiselnosti iz skritih območij nezavednega v znano območje zavesti.”
Velikokrat se pri analizi sanj pripisuje preveliko vlogo analitiku, ki je tukaj zgolj spremljevalec in sopotnik klienta na terapiji. Jung je trdil, da “so sanje same najboljši razlagalec, zato potrebujemo le pomoč, da jih vidimo jasneje in objektivneje. Analitik nam tako pomoč lahko da, vendar je ugotovitev, kaj sanje želijo sporočiti, odvisna predvsem od nas samih, kajti sanjalec ima zadnjo besedo o pomenu sanj”.
Preko sanj doživljamo predvsem delovanje kompleksov, ki so po Jungu kraljeva pot v nezavedno. Sanje nam pomagajo vzpostavljati ravnovesje v psihi preko procesov nadomeščanja in dopolnitve, sanjska kompenzacija pa ni vedno logična in je ni mogoče razumeti zgolj z logičnim umom. Cilj in namen terapije je predvsem razviti bolj celovito osebnost in razviti tudi tiste skrite dele in elemente osebnosti, ki so bili potisnjeni v nezavedno. Končni cilj analize je, da v sebi odkrijemo “inteligenco srca”, ki bo sanjalcu omogočala povezovanje z nezavednim brez nenehne pomoči strokovnjaka. Neodvisno stanje je zagotovo eden izmed ciljev Jungovsko usmerjene psihoterapije.
Pripravila mag. Manca Švara, specializantka Jungovske analitične psihologije / analize (SZAP, IAAP).
Literatura:
• Zgodovina sanj, Neža Žigon, Revija Viva
• Collected works, Carl Gustav Jung
• Živeti z Jungom, Eugene Pascal
• Jung and dreams, Marcus West, Jungian society of analytical psychology