Kdor začne spoznavati svet analitične psihologije s svetom Carla Gustava Junga, prej ali slej naleti tudi na Sabino Spielrein, njegovo pacientko, učenko in verjetno najbolj znano ljubimko. Obstajajo številne razlage in interpretacije, ki poskušajo razložiti njun odnos in obstaja tudi relativno natančno datirana korespondenca, ki omogoča intimen vpogled v potek same zgodbe. Danes bi njun odnos vsekakor presegal okvirje klasičnega terapevtskega odnosa in bi veljal za strogo neetičnega, v razvojnih letih psihoanalize pa je bil dobesedno učni primer transferja in kontratransferja v terapevtskem delu.
Za objavo korespondence smo lahko hvaležni italijanskemu analitičnemu psihologu in psihoanalitiku Aldu Carotenutu, ki je leta 1977 objavil dnevniške zapiske Sabine Spielrein, ki jih je našel v kleti Rousseaujevega inštituta v Ženevi. Pisma je Carotenuto objavil v knjigi Skrita simetrija, Sabina Spielrein med Freudom in Jungom in tako rehabilitiral dolgo časa po krivici prezrto psihoanalitičarko. Pisma nam nudijo vpogled v začetke psihoanalize, predvsem pa osvetlijo zgodbo med mladim psihiatrom in bodočo študentko medicine, kasneje psihoanalize.
“Kolektivna psiha zanika trenutni ego in neposredno preko tega zanikanja ustvarja na novo. Ta brodeči ego-delček je preplavljen z novimi, bolj bogato okrašenimi podobami, in se začne pojavljati na novo.To najlepše vidimo v umetniških uprizoritvah.”
Iz članka Destrukcija kot razlog za postati bitje, 1912
ODRAŠČANJE V RUSIJI
Sabina Spielrein se je rodila 7. novembra 1885 v Rostovu na Donu v Ruskem cesarstvu, v premožni židovski družini. Njena astrološka matrica nakazuje, da je bil v času Sabininega rojstva mlaj, saj sta bila Sonce in Luna v širši konjunkciji v znamenju Škorpijona. Kot je Dan Rudhyar definiral mlajski tip osebnosti, je bila tudi Sabina zelo instinktivna in spontana z veliko te mladostne energije mlaja. Arhetip Škorpijona ji je podaril globoko zanimanje za psihologijo ter potrebo po transcendentnem odnosu z drugo osebo.
PSIHOTIČNE EPIZODE IN KLINIKA BURGHÖLZLI
Družina, v kateri je odraščala, je bila problematična, saj sta bila njena starša zelo odtujena, med njima pa je bilo tudi veliko nasilja. Sabina je bila občutljiva in najstarejša izmed petih otrok in je v najstništvu, kot posledico sistema, v kateremu je odraščala, začela kazati prve psihotične znake. Po diagnozi histerije so jo poslali v napredno psihiatrično ustanovo Burghölzli v Zurich, v kateri je takratni direktor Eugen Bleuler začel uvajati pionirsko tehniko psihoanalize. Med asistenti na kliniki je v tem času začel delati tudi 29-letni Carl Gustav Jung in Sabina je bila njegova prva histerična pacientka, ki jo je zdravil s tehniko klasične psihoanalize. Takrat je imela le 20 let.
Jung si je ves čas terapije dopisoval s Freudom in relativno hitro ugotovil, da je njena zgodnja travma seksualne narave in izhaja iz analne faze (3.-6. leto starosti) ter, da je povezana z očetom. Njen močni seksualni gon, ki se je verjetno kazal že v otroštvu in je bil zatrt, bi lahko pripisali tudi natančnemu trigonu med Venero v Strelcu in Marsom v Levu ter kvadratu med Marsom v Levu s Plutonom in Neptunom v Biku. Psihoanalitična obravnava, ki je trajala do poletja 1905, je njeno stanje nenavadno hitro izboljšala. Sabina je pri svojem okrevanju pokazala izjemno zanimanje in talent za učenje psihoanalize, tako da se je leta 1905 na priporočilo profesor Bleulerja vpisala na študij Medicine na Medicinsko fakulteto v Zurichu.
ŠTUDIJ PSIHOANALIZE IN ŠKANDAL
Iz korespodence med Jungom in Freudom lahko razberemo, da je Jung kmalu ugotovil, da se je Sabina vanj zaljubila. Romanca med njima se je razvila šele leta 1908, vmes sta postala tudi sodelavca na kliniki. Ko je afera postala neobvladljiva in ko je zanjo izvedela tudi Jungova žena Emma, je Jung z odnosom prekinil in tudi prenehal z delom na kliniki.
Kljub škandalu je Sabino mentoriral vse do diplome leta 1911, ko je kot ena prvih žensk diplomirala na temo O psihološki vsebini primera bolnika s shizofrenijo, istega leta pa se tudi včlanila v mednarodno Dunajsko psihoanalitično združenje IPA, kjer je že naslednje leto objavila zanimiv prispevek na temo Destrukcija kot razlog za postati bitje (1912), ki je vpeljal pojem gona smrti, ki ga je v nekoliko drugačni obliki vpeljal Freud leta 1920.
Nekje v dnevniku je pronicljivo zapisala, da se ji zdi zgodba z Jungom tragična, ker je zelo podobna zgodbi njene mame, kateri je bilo v družini namenjeno, da bi postala zobozdravnica in se je vmes zaljubila v moškega napačne veroizpovedi. Vpogled v kozmološko mandalo pokaže, da so bili odnosi za Sabino pomemben poligon raziskovanja lastne seksualnosti in odnosa do sveta, saj je Venera v Strelcu v natančnem trigonu z Marsom v Levu in to pri obeh na občutljivi, anaretični točki 29 stopinj. Jung jo je kot močen intuitivec zato nedvomno zelo privlačil. Kvadrat Venere na Jupitra v Devici in konjunkcija Jupitra in Urana v Tehtnici v njeni karti pa tudi nakazuje željo po razumevanju veroizpovedi na nek drugačen način. Morda lahko konjunkcija Jupitra in Urana nakazuje njeno odkritje psihoanalize? Prav to orodje ji je namreč pomagalo razumeti svojo tragično zgodbo in zgodovino.
POROKA, HČI IN DELO Z OTROCI
Po težko preboleli romanci se je leta 1912 poročila s Pavlom Scheftom, moškim židovskega rodu, ki je bil sprejemljiv tudi za njeno družino, vendar v zakonu z njim nikoli ni bila zares srečna. [1] Leta 1913 se jima je rodila prvi hči Renata. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je mož vrnil v Rusijo, Sabina pa se je odločila ostati v Švici, kjer je začela delati v lastni psihoanalitični praksi. Med drugim je bila tudi ena prvih žensk, ki je začela raziskovati psihologijo otrok. Leta 1920 je na Mednarodnem psihoanalitičnem kongresu predstavila članek O nastanku in razvoju artikulacije, leto kasneje pa začela delati na Inštitutu Jean-Jacques Rousseau, vse to, še preden se je začela s tem ukvarjati Anna Freud.
Ker pa je bilo kljub vsemu življenje v Evropi težko in drago, jo je leta 1923 premamila ponudba Psihoanalitičnega inštituta v Moskvi, kjer je začela še isto leto predavati kot strokovnjakinja za psihoanalizo. Začetno navdušenje društva je Stalin kmalu zatrl, inštitut zaprl, Sabina pa se je morala po dolgem času vrniti domov v Rostov, kjer je začela delati kot zdravnica. Kljub težkemu odnosu z možem, se jima je leta 1926 rodila druga hči Eva, vendar se je življenje v Rusiji zaostrovalo in postajalo vse težje. Stalin je leta 1933 prepovedal izvajanje psihoanalize, deportiral pa je tudi vse nasprotnike sistema, med drugim tudi Sabinine brate in moža.
TRAGIČNI KONEC
Tragika Sabine Spielrein in njenega življenja je nedvomno tudi tragedija naroda
in časa, kateremu je pripadala. Njeno življenje se je končalo julija leta 1942,
ko so Nemci zavzeli Rostov na Donu in deportirali ter ubili 27000 židov, med
katerimi je bila tudi Sabina s svojima hčerkama. Umrla je stara 57 let,
starejša hči je imela 29, mlajša pa 16 let. Kljub temu, da je imela možnost pokolu
ubežati, je hotela ostati s svojimi ljudmi, saj ni verjela, da je lahko nemški narod
tako surov. Nedvomno je bila zelo humana, globoka in samosvoja ženska, ki je
bistveno prispevala k razvoju psihoanalize in tudi zaradi knjige Carotenuta danes pridobiva nazaj mesto,
ki ji pripada v pretežno moškem svetu. V slogu njene močne Škorpijonske
dinamike zaključujem z mislijo iz eseja Destrukcija
kot razlog za postati bitje: “Ta
strast, ker je tako močna, se mora uničiti, da bi jo zadržali v mejah
samohranitve.”
“Vojni dogodki so močno povezani z izbruhom nevroze, ki zagotovo temelji na motnji spolnega značaja. Uničujoče podobe spremljajo vsako vojno. Ker se priklicana podoba vedno spremeni v drugo, bodo podobe, povezane z destruktivno komponento reproduktivnega nagona, povzročile smrtne podobe vojne.”
Iz članka Destrukcija kot razlog za postati bitje, 1912
[1] Jung je ob približno istem času začel romanco s Toni Wolf in s tem potrdil lastne domneve o svoji poligamnosti, s čimer se je leta in leta nato pogumno soočala Jungova žena Emma.
Viri:
– Tender love and transference: unpublished letters of C.G. Jung and Sabina Spielrein, Zvi Lothane (International Journal of Psycho-Analysis, 80: 1189-1204, 1999.
– In defense of Sabina Spielrein, Zvi Lothane (International Forum of Psychoanalysis 5, 203-217, 1996)
– Love and Sacrifice, The life of Emma Jung, Imelda Gaudissart
Članek si lahko v celoti preberete v poletni številki Revije Anima 2019, str. 66-70. Naročilo: https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-poletje-2019/