Včeraj smo obiskali Mitrej pri Štivanu v bližini krasnega Devina. V bližini, v vasi Nabrežina, je bil rojen tudi moj oče, zato mi ta kraj še posebej pri srcu. Namen izleta je bil družabno srečanje s prijatelji iz skupine Prometejev ogenj, v resnici pa je bila simbolika veliko širša, saj Mitrej v sanskrtu pomeni prijatelj oziroma prijateljstvo.
Že zjutraj sem bila presenečena nad tem, da se kljub slabemu vremenu s tako odločnostjo odpravljamo v naravno jamo, občutek sem imela kot, da bi nas gnala neka globoka želja po stiku z nečim svetim, višjim.
21.december sovpada s časom praznovanja solsticija, najkrajšega dneva v letu, ki je simbolično čas, ko se rojeva mlado sonce. Ni naključje, da je to čas skrivnostnih ritualov, ko zato, da ohranjamo svetlobo v sebi izkoristimo številne pripomočke. Mene vedno znova preseneti preprostost prvobitne simbolike: ogenj, kruh, voda in vino. V resnici res ni potrebno veliko, da prideš v stik s svetim v sebi.
Ko smo se spuščali po stopnicah v jamo je moja tesnoba naraščala, vedela sem, da je to pomemben trenutek, ko se srečujem s temo v sebi. Ampak obkoljena sem bila s prijatelji in bilo mi je lepo. Vodnik nam je povedal o izvorih Mitraizma, ki me je kot kult fasciniral že vsaj tako dolgo, ko sem prvič obiskala Mitrej na Ptuju.
Simbolika boga Mitre, ki ustvari življenje na svetu je magična. Že takrat me je očaral beli bik, ki ga Mitra v jami žrtvuje za novo življenje. Pri tem mu pomagata vrana (na rami), pes in škorpijon. Vsak element je povezan s kompleksno Perzijsko kozmologijo, ki je pri Mitrejcih bila med drugim povezana tudi z astrologijo in sedmimi, takrat znanimi planeti. Sedem stopenj je vsebovala tudi iniciacija v Mitraizem, ki je potekala v teh kultih. Zadnja stopnja je povezana s Saturnom in očetom, ki je bil takrat zadnji planet v osončju.
Zame je Mitra kot bog sonca, predvsem predstavnik tistega neuničljivega v nas (“sol invictus”) tiste mogočne svetlobe in nesmrtne duše, ki je del vsakega posameznika. Vsekakor ne gre spregledati kasnejše povezave s Krščanstvom, ki v Rimskem imperiju Mitraizmu v 5. stoletju našega štetja prevzame primat. Božič torej tudi kot praznovanje svetlobe v sebi in kot letni ritual za premagovanje teme. Vsakič in vedno znova. Kako preprosto in veličastno!
