Ivana Kobilca, prva slovenska slikarka

Lani se je zaključila pregledna razstava Ivane Kobilce v Narodni galeriji v Ljubljani, kar je verjetno razlog, da ste o njej v zadnjem letu slišali in brali pogosteje kot prej. Razstava, ki je potekala ob stoletnici odprtja Narodne galerije, je bila pomembna tudi zato, ker je Ivanino delo ponovno predstavila širši množici ljudi in jo ustoličila kot eno najpomembnejših slovenskih slikark.

Rodila se je 20. decembra 1861 ob 19:30 v Ljubljani[1] kot drugi otrok Marije in Jakoba Kobilce. Mati je bila doma iz Podbrezja na Gorenjskem, oče pa iz Homca pri Kamniku. Oče se je izučil številnih obrti in nekaj časa deloval celo kot misijonar v Afriki, nazadnje pa je družino preživljal kot dežnikar. Živeli so na Ključavničarski ulici v Ljubljani.

Znano je, da je Ivana pri šestnajstih letih z očetom odšla na Dunaj in se tam odločila, da bo postala slikarka. Glede na njeno močno intuitivno ekstravertno tipologijo to niti ni tako nenavadno, vsekakor pa je bilo verjetno lažje izvedljivo zaradi stabilne in relativno uspešne očetove obrti. Zagotovo je k temu pripomogla tudi astrološka konjunkcija Jupitra in Saturna v Devici v 2. hiši – natančnost, pripravljenost na učenje in vztrajnost so bile vrline, ki so ji pomagale na poti do uspeha.

ŠOLANJE NA DUNAJU IN V MÜNCHNU

Po končanem formalnem šolanju je leta 1879 odšla na Dunaj, kjer se je slikanja učila s kopiranjem del starih dunajskih mojstrov. Kasneje je v pismu sestri Mariji napisala: “Na Dunaju sem pretrpela najhujše obdobje svojega življenja, cele dneve sem dirjala sem ter tja v svojem ateljeju in z vso močjo in silo sem se morala boriti, da nisem znorela; ničesar nisem mogla storiti. Ko sem prišla semkaj, sem cele dneve preležala na zofi – to je trajalo dva tedna – zdaj sem pa spet popolnoma sveža, stara jaz, in imam pogum in upanje in zelo močan občutek, da bom tukaj imela veliko sreče.”[2]

Ta občutek, da gre za življenje ali smrt, lahko pripišemo Ivaninemu natančnemu kvadratu Sonca v Strelcu v 5. hiši z Neptunom v Ribah v 9. hiši in kraljevski levji Luni na ascendentu v kvadratu s Plutonom v Biku v 10. hiši, ki globoko hlasta po življenju in ljubezni. Kako pomembno je bilo zanjo slikanje, govori tudi severni vozel v 5. hiši – ustvarjanje v najširšem smislu božje kreacije je bilo zanjo bistvo življenja oziroma inkarnacije. Klic po študiju umetnosti je bil zelo močan in jo je nedvomno vodil na pot individuacije.

Izobraževanje je leta 1881 nadaljevala v Münchnu, kjer se je vpisala na Šolo za umetnostno obrt in postala učenka pri prof. Aloisu Erdeteltu. Tam je ostala sedem let in med drugim spoznala pomembne somišljenike in umetnike, s katerimi je ostala povezana do konca življenja. Tu omenimo predvsem Rozo Pfäffinger in Kathe Kollowitz, od domačih slikarjev pa Ferda Vesela, s katerim naj bi večkrat ljubimkala.

IZOBRAŽEVANJE ŽENSK V 19. STOLETJU

Ljubljana je bila v času Avstro-Ogrske zelo provincialna, malomeščanska in nenaklonjena razvoju umetnosti oziroma je ta potekal zelo počasi. V mestu vse do leta 1908, ko je Rihard Jakopič postavil Jakopičev paviljon, ni bilo nobene galerije oziroma prostora, kjer bi umetniki lahko razstavljali. Povsem nepredstavljivo za takratno družbo pa je bilo, da bi se z umetnostjo ukvarjala ženska. Od nje se je pričakovalo kvečjemu, da se bo šolala v domeni cerkve in da bo s tem osvojila vsa pravila moralne katoliške drže. Tako Ivanina mati Marija Škofič kot Ivana sta se šolali pri uršulinkah v Ljubljani. Marija je tu končala osnovno šolo, Ivana pa osnovno in meščansko šolo, kjer se je učila italijanščine in francoščine ter obiskovala slikarski tečaj pri Idi Künl.

ŽENSKA KOT SLIKARKA

Za razumevanje tega, kako nenavadno je bilo takrat za žensko šolanje iz umetnosti, moramo pogledati širše. Umetnice v vseh obdobjih zgodnjega novega veka so bile predvsem žene ali hčere priznanih slikarjev, ki so bile izučene v družinsko slikarsko tradicijo ali pa so izhajale iz bogatih intelektualnih družin, ki so podpirale njihov talent (Sofonisba Anguissola, Rachel Reusch).

Akademski položaj v umetnosti je bil do žensk nepravičen, saj je bil do začetka 20. stoletja študij umetnosti ženskam prepovedan. Če se je kljub vsem omejitvam ženski vseeno uspelo izučiti, pa se je od nje pričakovalo, podobno kot od učiteljice, da se ne bo nikoli poročila oziroma da bo predana celibatu. Od tu morda izhaja skrivnost Ivaninega ljubezenskega življenja, saj vse do danes o njenem intimnem življenju ni znanega skoraj nič. Zagotovo vemo le, da je bila zelo strastna in svojeglava ženska (drugi najnatančnejši aspekt: Luna v Levu na ascendentu v kvadratu s Plutonom v Biku v 10. hiši).

Morda bi lahko sklepali, da je bila ravno zaradi kariere in ugleda primorana žrtvovati svoje privatno življenje, saj je bila neprestano na očeh konzervativne javnosti. Astrološki pokazatelj, planetoid Kiron v Vodnarju, kjer je na descendentu tudi Venera, bi lahko govoril o tem, da je bila precej svobodnih erotičnih nazorov in da je v odnosih potrebovala tudi veliko svobode, hkrati pa so bili ti vedno njena šibka in ranljiva točka.

VIHRAVA LETA

Leta 1889 je v Ljubljani imela svojo prvo razstavo pri sestrah uršulinkah. Sliki Likarice in Poletje je dve leti zatem poslala tudi na Salon Državnega umetnostnega združenja v Pariz, kjer je žirija, v kateri je bil med drugimi slavni francoski kipar Rodin, izbrala obe njeni platni. Ravno tisto leto se je Salon razdelil na dve umetniški struji, ena je spodbujala razvoj modernejše umetnosti, druga pa je ostajala zvesta tradiciji realizma. Ivana je s svojimi deli spadala v kategorijo realizma in tudi kasneje je v svojih odločitvah ubirala ne ravno popularne poti, saj je razvijala slikarstvo po vzoru Pierra Puvisa de Chavannesa.

Leta 1891 je tako odšla v Pariz in iskala različne stike, ki bi ji omogočili širši umetniški preboj. Tam pa se je, sodeč po zapisu kolegice Rose Pfäffinger, zaljubila v Willyja Gretorja, markantnega danskega slikarja in zbiratelja umetnin. Skupaj z Roso, Käthe Kollwitz, Marie Von Geyso in Mario Slavono so naslednji dve leti živele kot v nekakšni pariški boemski komuni (kar podpirata že omenjena Venera in Kiron v 7. hiši v Vodnarju, katerega vladar Uran je z Venero v trigonu).

WILLY GRETOR

Dnevniški zapis Rose Pfäffinger pravi: “Temperamentni izbruhi Slowenke so bili vedno razkošna predstava narave, a tega, kar se je izkazalo in izlilo tokrat, še nisem doživela. Kako svoje telo pusti pasti na zofo, glava potuje proti zatilju, se zakoplje v blazino, stoka, roke se borijo, ponovno spustijo, vijejo kvišku, križajo, grabijo za lase, srce, noge – nobena filmska zvezdnica tega ne naredi bolje.”[3]

Zagotovo lahko zaznamo močno dinamiko Lune na ascendentu v kvadratu s Plutonom v 10. hiši in Sonca v T-kvadratu z Jupitrom in Neptunom v 5. hiši. Ivana je bila zvezda družbenega dogajanja, tudi kasnejši zapisi namigujejo, da ni dobro prenesla omejitev, zavrnitve in kritike. Užaljenost je bila verjetno tudi razlog, da v kasnejših letih ni želela več razstavljati v domovini.

Kljub močni zagledanosti v danskega slikarja je po dveh letih prišla nazaj v Ljubljano, saj zveza s promiskuitetnim moškim ni imela prihodnosti. Z Gretorjem sta zanosili obe Ivanini prijateljici, Maria Slavona in Rosa Pfäffinger, Rosinemu sinu je Ivana ob smrti celo zapustila vse svoje premoženje, iz česar lahko sklepamo, da je bilo pariško obdobje zanjo zelo pomembno.

RAZSTAVE, LETA V SARAJEVU IN BERLINU

Stiki, ki jih je ustvarila v Parizu, so ji pomagali, da je v naslednjih letih razstavljala po vsej Evropi: v Berlinu, Trstu, Zagrebu, na Dunaju, v Parizu, Pragi in Budimpešti. Kot prva Slovenka je poleg Ferda Vesela razstavljala na beneškem bienalu. Njen avtoportret je želel kupiti sam Franc Jožef, vendar mu je v zameno ponudila študijo portreta, in ne svoje slike.

Leta 1897 se je Ivana na povabilo avstro-ogrske monarhije preselila v Sarajevo. Monarhija je po zasedbi Bosne in Hercegovine poskušala deželo modernizirati, Ivana pa je dobivala odmevna naročila Deželnega muzeja in različnih cerkva. Pridružila se je Sarajevskemu slikarskemu klubu in začela ustvarjati kot ilustratorka za enciklopedije in revije. V tem času je dobila tudi večja naročila iz Ljubljane, vendar je kasneje zaradi negativnih kritik nehala razstavljati v domačem mestu, saj se je čutila zavrnjeno s strani modernistov.

Po Sarajevu je nekaj let živela tudi v Berlinu, kjer je dobila delo pri zelo premožni družini Schnock. Preživljala se je z učenjem slikanja in portretiranjem slavnih Berlinčanov, vendar se je v zraku že čutila družbena sprememba, ki jo je prinašala prva svetovna vojna, hkrati pa se je začel spreminjati tudi družbeni okus za umetnost, kajti pojavil se je modernizem.

LJUBLJANA

Zadnja leta svojega življenja (1914–1926) je preživela v Ljubljani, kjer se je zaradi šibkega zdravja zadrževala predvsem doma. Portretirala in ilustrirala je ter z ljubeznijo ustvarjala meditativna cvetlična tihožitja. Kljub številnim kritikam njene slikarske poti in kljub temu, da je bila vrsto let po krivici zapostavljena, ostaja dejstvo, da je bila Ivana Kobilca prva slovenska slikarka in svetovljanka, ki je štirideset let ustvarjala v vseh največjih evropskih središčih. V enem svojih zadnjih intervjujev je dejala takole: “Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.”


* Objavljeno v spomladanski številke Revije Anima 2019: https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-pomlad-2019/


[1] Za rojstne podatke se zahvaljujem Nadškofijskemu arhivu Ljubljana.

[2] Ivana Kobilca (18611926), Narodna galerija 2018, str. 35

[3] Citirano 11.02.2018: https://www.rtvslo.si/moja-generacija/v-pariz-pride-kobilca-in-boemi-spet-redno-kosijo-krvave-zrezke-in-mlecni-riz/384199


Ivana Kobilca, Nada in Nevenka Šlajmer, 1906
(vir fotografije: arhiv Narodne galerije)
Rojstna kozmološka karta slikarke Ivane Kobilca, za točne rojstne podatke
se zahvaljujem Nadškofijskemu arhivu Ljubljana.
Ivana Kobilca, prva slovenska slikarka

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Scroll to top
en_USEnglish